Za 20. stoletje lahko rečemo, da je bilo marsikaj, osvobajajoče, tudi totalitarno, zločinsko, tehnološko razvijajoče, stoletje filma, a je bilo tudi triumf kapitala. Nebrzdanost kapitalo-parlamentarizma nas je popeljala tudi v 21. stoletje, v katerem odpustke kupujemo v trgovskih centrih in vojne niso »hladne« ali preseljene stran od gentrificiranih sosesk, temveč jih politiki redno netijo kar doma znotraj države, ki ji vladajo. Ideologijo razdvajanja stalno subliminalno vdihavamo, vede ali nevede. 

Prerez letošnjega programa EFA najboljših evropskih kratkih filmov minulega leta po mnenju mnoštva filmskih kritikov tako odraža nemalo frustracij današnje družbe, ne samo evropske (Svoboda gibanja, Psi lajajo na ptice), temveč kaže tudi intimne probleme v tej družbi, kjer jih odtujeni od vsega in vseh posamezniki ne uspemo razrešiti (Jajce, Dvigalec uteži, Fotrovske fore, Sok iz lubenice). Izbor je v svoji pestrosti bogat tako v estetskih tehničnostih dokujev, animacije in igranega filma kakor tudi v moči njihove sporočilnosti.

Vseeno pa bi izpostavil predvsem tri filme, ki po mojem mnenju najbolj jasno izrisujejo stanje sveta, v katerem živimo. Rekonstrukcija Jiříja Havlíčka in Ondřeja Nováka spremlja mladoletnega delinkventa Oldo, kako skozi zaporniško delo prestaja tlako, vzporedno pa se nam preko rekonstruiranja zločina razjasnjuje vzrok prestajanja te kazni. Dokumentarec spomni na Damjanovo sobo (2008) Jasne Krajinovič, ki se je v svojem pretanjenem filmu soočila s podobno tematiko in ki je dejala, da so se ji ob snemanju dokumentarcev vedno odpirale nove razsežnosti, nova vprašanja – med njimi tudi od kod protagonistom pogum, da se spopadajo s položajem, v katerem so se znašli. »Sčasoma te popeljejo tako globoko, da spremenijo tudi tebe. Spremenijo tvoj pogled na stvari. Spreminjam se tudi jaz, spreminja se protagonist filma, pa tudi vsa ekipa.« 

Čeprav se Krajinovič loteva pripovedi po Damjanovi vrnitvi v družbo, lahko tudi v Rekonstrukciji zaznamo potencialni problem postpenalne obravnave mladostnika. Upravičeno se moramo vprašati, kdo in kako pomaga takim mladostnikom in ali jim lahko uspe vključitev nazaj v družbo. Vse to pa nas opozarja tudi na vse ostale z roba družbe: koliko pomoči prejmejo oni?

Eksces bo naša odrešitev (Morgane Dziurla-Petit) nadaljuje misel in prikazuje očitno abotnost konzervativnega in prestrašenega razmišljanja nekaterih, ki meji že na norost, a ta ne bo tako deklarirana, ker ima atribut potrditve – v politiki. Tako je kraj Villereau na skrajnem severnem obronku Francije z 996 prebivalcev pravi échantillon prestrašenih, zavrženih človeških misli, ki se tu vendarle ohranjajo in razvijajo. Kot gledalce nas to sprva zabava, a če izklopimo lastni cinizem bi nas obenem moralo strahovito stiskati, saj so to volivci ne samo skrajne desničarke Marine Le Pen, temveč tudi aktualnega predsednika Macrona. Kako se torej določa, kaj je v družbi sprejeto? Od kod in do kod sega norost in kako to, da lahko nori vodijo države?

Zaključil bi prav tako z dokumentarnim filmom Svoboda gibanja Maroana el Sanija in Nine Fischer,v katerem se spominjata Etiopijca Abebeja Bikile, prvega Afričana, ki si je pritekel zlato medaljo na olimpijskih igrah – pomenljivo je, da je bilo to v Rimu (l. 1960; Italija je Etiopijo sredi druge svetovne vojne okupirala) in da si jo je pritekel bos. Avtorja prek konstruiranega teka skozi fašistični memorial, ki ga je v Rimu zgradil Mussolini, razmišljata o pomenu Bikilovega teka za osvoboditev iz jarma kolonializma. Ob tem pomislimo na zdajšnje generacije temnopoltih in njihove boje ter na rasno vprašanje – ko nikakor ne moremo mimo dejstva, da je to eno največjih vprašanj v zgodovini človeštva, ki ga tudi predominantni »beli« moški pogled kamere precej ustaljeno spregleduje. Ob tem se spomnimo tudi medrasnih konfliktov v ZDA in policijskih umorov temnopoltih Američanov. Vse več ljudem po vsem svetu tako končno postaja jasno, da policija ni organ, ki rešuje probleme, temveč je najprej branitelj pravic vladajoče politične garniture in privilegiranega odstotka prebivalstva – vse pogosteje pa izvaja usmerjen rasistični pritisk na ne-belsko populacijo. Rasizem je inerten, fašizem je tu!

Zanimivo bo videti, kaj bo prineslo evropsko filmsko ustvarjanje po letu 2020, ki pomeni po evropski begunski krizi leta 2015 nov mejnik človečnosti tega stoletja – koliko empatije še premoremo, za koliko stvari nam je še mar, ali bomo premagali apatijo in cinizem ter komu bomo še pomagali? Trenutno je videti, da pričenjamo ponovno šteti zgodovino, saj vsi slutimo, da nas bo to leto spremenilo, da bo po tem letu vse drugače. Ne vemo pa še, kako zelo bo po č. kor. (* času korone) zares drugače.

Rok Govednik

Novica