Če bi znotraj variacije tematik, ki tečejo skozi izbor najboljših evropskih kratkih filmov, poskušali najti tematsko rdečo nit, bi jo, z redkimi izjemami, našli v dvojni tendenci. Prvič: fokus na osebno izkušnjo. Poudarjam: na osebno izkušnjo, ne pa na njene neosebne pogoje, na katere se v filmskem izboru sekcije občasno res apelira, a ki, z le redkimi izjemami, ne prejmejo statusa usmerjevalca naracije. Drugič: kot dopolnilo osnovno tematsko središče prejme progresivističen okvir, ki neskončno polje izkustva zameji z družbenokritično tematiko. 

Posledično v izboru najdemo vse od izkustva kurdskih bork v Kobaneju (Meryem), izkušnjo poljskih delavk v nemških kontejnerskih bivališčih (Kontejner), transseksualcev v Gruziji (Ujetnik družbe), revnih otrok v Bolgariji (Sram), Ukrajincev, ki jih je povozil čas (Matura ’97) … Prepričani smo lahko, da je Evropska filmska akademija res poskrbela, da bo uslišan glas vsake obstoječe deprivilegirane manjšine, da bo reprezentirana vsa raznolikost občutenj. To nenazadnje potrjuje eksperimentalni Kolikšna je škoda, v katerem o svojih čustvih, v znak upora silam patriarhata, spregovori kar poosebljen menstrualni tok. Tematika je v večini filmov izbora zamejena na polje osebnega doživljanja likov, pri čemer se okoliščine doživljanja, ne glede na žanr, nahajajo v drugem planu. To ni tako očitno pri dokumentarnih filmih, kot je že omenjeni Meryem, kjer je okoliščine občutenj zavoljo samih žanrskih prvin praktično nemogoče izključiti. Posneti vojno reportažo ne da bi nam bilo ob tem jasno, da občutenja povzroča okoliš vojne, je pač nemogoče. Da se na osebno, vsem prvinam žanra navkljub, osredotočajo tudi dokumentarci, postane posebej očitno pri gruzijskem Ujetniku družbe, kjer je problematika transfobije na liberalen način izražena kot izpoved zatirane intime.

Na drugo obliko fokusa naletimo pri fikcijskih filmih, kjer so okoliščine navedene le prek bežnih referenc in metaforičnih elementov, ki zavoljo svoje a priori dvoumne narave niso tako izrazite kot izpovedne prvine filma. Primat izkustva nad okoliščinami v teh filmih se tako iz implicitnega obvladovanja prisotnega v dokumentarnih filmih prelevi v odnos eksplicitne dominance. Ko punco v filmu Vodni park povprašajo po izvoru njene eksistencialistične filozofije, ki ji nalaga, da si srečo poišče na svojem, odgovori, da je ni prejela iz knjig, temveč osnovala sama. Nauk filmov je tako, pa naj gre za dokumentarce ali fikcijske filme: osebno izkustvo je nekaj nezvedljivega na pritiske družbenih sil in predvsem nekaj, kar je v znak upora vredno poudariti-izraziti samo po sebi.  

V filmskem izboru na drugi strani najdemo dve izjemi, ki jih lahko po svoje razumemo kot protipol opisane logike primata doživetega. Gre za koprodukcijska Podpisal sem peticijo  in Tiste, ki želijo. V prvem filmu smo priča telefonskemu pogovoru med dvema Palestincema. Prvi je podpisal peticijo, naslovljeno na znano glasbeno skupino, ki bi morala igrati v Tel Avivu. Peticija opominja na izraelski apartheid ter poziva k odpovedi koncerta. Prvi Palestinec kliče drugega in mu tarna, da ga je strah, da ga bo Izrael zavoljo tega podpisa šikaniral, ga dal na črno listo, mu onemogočil ponoven vstop v Palestino …  Njegov sogovornik ga »potolaži« in mu obrazloži, da je celotna izraelska materialna mašinerija tako ali tako naravnana proti njemu. Ali je podpisal peticijo in s tem izrazil svoj osebni gnev ali ne; ali po podpisu izkuša pozitivna občutenja uspelega upora ter zanosa, ki kliče k nadaljevanju oporečništva, ali občutenje strahu … je v razmerju do delovanja sistema, ki kot enega svojih glavnih funkcije vsebuje mehanizem deprivilegacije Palestincev, popolnoma irelevantno. Ukvarjanje z lastno intimo kot posledico sistema, ki ga dominira, je kvečjemu način za trošenje energije, ki bi jo lahko porabil za kaj boljšega, in kvečjemu način, da ostane pripet na sistem, ki ga dominira. Z drugimi besedami: osebno izkustvo je v najboljšem primeru irelevantno, v najslabšem podaljšek dominacije. V filmu se ga izrazi samo zato, da se ga od znotraj subvertira.

In kaj je z zadnjim filmom, s Tistimi, ki želijo? Gre za film o posebnem športu v Španiji. Tekmovalci spustijo svoje golobe, nato pa sodnik oceni, kateri izmed njih je najbolje zapeljal golobjo samico. Ker golobi ne govorijo, si ne zastavljajo vprašanj o lastni eksistenci, je celoten narativ zreduciran na nizanje pravil, ki določajo golobjo igro. Njihova izpoved je tako nična, za film irelevantna. A na manko govora lahko morda pogledamo še z druge strani: kaj, če gre za to, da človek goloba ne razume, mi pa zato nevede gledamo film o tragediji goloba, čigar intimna izpoved bo vekomaj neuslišana? Gre v tem primeru za film, ki vsem reprezentiranim in zatiranim manjšinam nenazadnje pridoda še živali? Kam med irelevanco in relevanco izkustva se torej umesti film? Nazadnje: je fokus na izkušnjo sam relevanten ali irelevanten? Lahko rečemo, da je to glavno vprašanje, ki ga izbor zastavlja gledalcu.   

Matija Jan Fifi

Novica