Svet si je moral vzeti čas, preden sta se iz njegovih pogojev možnega lahko izvili dve mojstrovini – film in punca. Še najmanj do stoletja nazaj je punca obstajala le kot oblika drugih ljudi, otrok ženskega spola ali zametek ženske. Še danes ji je, če kaj, v jeziku lastno le zagotovilo prihodnosti, v kateri bo ženska, saj najdemo kvečjemu slovarska gesla, ki jo označujejo kot mlado žensko. Vendar pa punco zaman iščemo v biološkem ali družbenem spolu, saj se bolj kot posledica evolucije ali drugih zgodovin javlja kot neslutena avtonomnost postajanja. Simone de Beauvoir je s tezo »ženska se ne rodi, ampak postane« punco poglagolila, skrila jo je v besedo »postane« in ji pripisala nenehno gibanje. Ja, v načinu obstoja je punca še najbolj podobna filmu, vsa gibljiva, neutrudna nosilka tovora na poti od otroka k ženski. Na gib obsojeni tandem, punca in film, odpadnika statičnosti, sta zavezništvo sklenila tudi v umetnosti srbske režiserke Jelene Gavrilović. Njeni kratki filmi so priče gibanj, gibljivi odtisi premikov, sprememb in ritualov, ki vznikajo v deklištvu.

V kratkem filmu Krila in stvari, ki smo ga lahko videli na lanskem FeKK-u, a ni del letošnjega izbora, kamera steče za Mio v trenutku, ko prične v njen skrivni svet čudežev vdirati družba. Predstavlja se kot Nezemljanka, bega po gozdu in se previdno približuje simbolom družbe, učilnicam in jedilnicam. Z lovom kresnic se oklepa otroške kontemplacije magije, obenem pa že prepoznava svoj negotov neobstoj v svetu socialnih imperativov. Čudežnost, spodvita v kresnice filma Krila in stvari, se začne razgrajevati v Nekaj sladkega. Otrok se dokončno pretopi v punco in svojo spremenjeno vlogo popelje v svet, jo socializira. Protagonistka Ena manevrira med hierarhijami zavez medosebnih odnosov. Znajti se mora v besednih dvobojih s prijateljicami in v vihri debat odraslih žensk. V vseh situacijah Ena išče nekaj sladkega, vendar nima niti dovoljenja staršev niti svojega denarja. Še najbližje sladkobi je, ko se dotika prijateljeve roke. S tem vpeljuje eno osrednjih tematik filmov Jelene Gavrilović, ki s pretanjenim občutkom za doziranje detajlov upesnjuje dekliško garanje v odnosih s fanti. Pogled usmerja v ves trud, ki se kopiči v obrednih pripravah na fantovski pogled: od izbire šminke do precizno izbranega načina, na katerega bodo lasje padli na ramena. 

Prek kratkometražnega trisa režiserka vije elemente romantike, ki prežemajo seks in prebolevanje ljubezni. V filmu Nisem tvoj prijatelj osnovnošolka spoznava vznemirjenje prek starejše sestre, v manifestu razdevičenja Kje ste, fantje je v prvem planu punca tik pred, med in tik po prvem seksu, otožni Nikogar ni pa se začne postkoitalno in razvije preprogo zadrege in samoponiževalnih rutin, ki deklištvo prepojijo v prošnji po fantovski pozornosti. Junakinje Jelene Gavrilović so zaljubljene, dostojanstveno poražene, odrezave, z zlomljenimi srci, obsedene s fanti, verižne kadilke, ki hitro odpuščajo, se sončijo, depilirajo, ličijo, hihitajo in hlipajo, ponavljajo besedo ljubezen, kot da bo pomagalo, razpirajo roke v krila, v gozdu, na robu spoznanja, na telefonu s prijateljicami, sredi beograjskega blokovskega naselja, včasih celo ob spremljavi Rihanninih Diamonds. Kot v Bandi punc francoske režiserke Céline Sciamma. 

Dokler nenadoma ne obsedijo na koncu poletja, opremljene z vsemi tesnobami, ki so se nakopičile v postajanju, globoko vdihnejo cigaretni dim, in v odblesku odraslih zagledajo svoj prihod na cilj. Film Vedno več stvari prihaja, zmagovalec v sekciji FeKK YU prve edicije festivala, preigra vse plasti, ki punco prekrijejo z njeno žensko različico. Protagonistka Jovana se spozna z novonastalo resničnostjo, ko se na družinskem obisku srečajo nemoči treh generacij žensk, njene babice, mame in nje. Skozi njihov stopnjevan boj za čustveno emancipacijo in finančno neodvisnost se razjasni, da je bilo njihovo deklištvo polje družbenih sprememb. Pripoznanje deklištva kot gibala družbe je bilo vedno povezano z bojem za svobodo. Ni naključje, da je bila Louisa May Alcott, avtorica romana Čas deklištva, ena prvih avtoric literature o puncah, tudi sufražetka, abolicionistka in borka za splošno volilno pravico. Jelena Gavrilović sledi njenim naporom, a ne pozablja niti na revolucionarni naboj fantovstva, predvsem v dokumentarcu Bibi, mladosti pa vrača uporniški značaj še v svoji spletni seriji #samokažem, za katero je dobila prestižno ameriško nagrado satelit. 

Tudi iz njenih videospotov, ki jih bomo skupaj z izborom igranih filmov predstavili na letošnjem FeKK-u, v nas zrejo punce. Najbolj pomenljivo v skladbi Worried Mind beograjske indiefolk zasedbe Stray Dogg, v katerem ob verzu o tišini, ki preklinja in kriči, Jelena Gavrilović čez zaslon postavi skupino molčečih punc. Kot bi rekla ameriška pesnica Olivia Gatwood, so punce tiste osebe, ki nas učijo kričati.

Nadina Štefančič

sve je više stvari koje dolaze

Novica